POTOVANJE V MESTO PRIHODNOSTI + NAGRADNA IGRA


Preko meje z Italijo, mimo mest in vasi, preko hribov in dolin, ob gorah in rekah se vije pot, ki pelje v  umaknjenost, čisti mir in harmonijo. Ki pelje tja, kjer se nahrani človekova duša in zaigra njegovo srce. Ki pelje v dolino Valchiusella, kjer se skriva kraj Damanhur, katerega mnogi označijo za mesto prihodnosti.

Če po njemu vprašate prebivalce sosednjih vasi, ga najverjetneje ne bodo poznali ali morda zanj slišali celo prvič.
A Damanhur ni samo kraj. Je skupnost ljudi, je gibanje, je miselnost.
Ni povezana z religijo, verstvom ali vraževerjem,  pripadniki so le povečana družina, ki živi drugače in se ravna po dveh ključnih načelih - misli in meditiraj.
Slovijo po svojevrstnem izobraževanju otrok, imajo lastne jasli, vrtec in osnovno šolo, kjer otroke učijo širine. Želijo, da bi bili odprti za nova znanja, ročno spretni in bi poznali razlike med narodi, religijami in rasami ter jih spoštovali.
Celotno življenje te povečane družinice temelji na hvaležnosti, solidarnosti, medsebojni pomoči in prijaznosti. Ljubijo živali in rastline in sicer tako zelo, da so njihova imena sestavljena iz dveh besed. Prva opeva žival, druga pa rastlino. Prepovedano je kajenje in vse druge droge, hrana se prideluje na ekološki način.

Začetek sega skoraj 40 let nazaj, ko je Falco (kasneje duhovni vodja skupnosti) nekega dne videl 'utrinek' in poklicala ga je misel, da mora ustvariti nekaj za dobrobit ljudi, utrnila se mu je ideja o gradnji podzemljih temljev.  Gre za čudovite stvaritve, katere so začeli ustvarjati po njegovih zamislih, vendar v tako veliki tajnosti, da zanje niso vedeli niti okoliški prebivalci.
Danes so templji čudovite podzemne dvorane, tuneli. Njihov namen je svobodnost, verska neodvisnost, povezovanje različnih dognanj, zamisli, brez omejevanja z absolutno versko resnico.
Temeljna zamisel in ideja članov skupnosti je, da je lahko duhoven in dober tudi človek, ki ni veren.
Si predstavljate osamljeno hišo, visoko na hribu? Si predstavljate lesena vrata, ki spominjajo na tista, ki vodijo v klet?
No... in ali si predstavljate da ne vodijo k ozimnici, ampak v te čudovite podzemne templje? (ker fotografiranje ni dovoljeno, so slike iz njihove strani).
Ne? Povsem vas razumem, tudi jaz si nisem ;) 









Sama sem bila v njih kar dva dni, najbolj zanimivo pa je, da še vedno niso dokončani. Prebivalci so dejali, da je to kar vidim samo 1/10 od tega kar želijo ustvariti. Podzemne dvorane so velike, zanimivo je, da tudi zelo tople in večinoma delane mozaično. Vsaka od dvoran ima svojo simboliko, je namenjena svojevrstnim željam in ima drugačen pomen. Nekateri ta kraj zaznavajo kot izjemno umetništvo stvaritev, drugi kot kraj meditacije.
Pa jaz? Oboje.
Prvi dan sem se z odrtimi usti čudila neverjetnim, unikatnim in veličastnim prizorom, ki sem jim bila priča, drugi dan pa sem na njih začela gledati iz duhovnega, meditativnega vidika in spoznala, da je res ... v globinah skrivnostne italijanske vasice nekaj je. Tisto nekaj si bi moral razložiti vsak sam, jaz pa zagotovo potrjujem, da so občutki v globinah izjemni in da bi to prepoznali tudi največji dvomljivci in nejeverneži.

Čas svojega potovanja sem želela izkoristiti za popoln oddih, relaksacijo in sprejemanje višjih signalov. Bil je najprimernejši čas za obisk tako svetega kraja, čas, ko je na nebu sijala SUPER, SUPER LUNA, ki ima v tem obdobju največjo moč. Tistega večera sem se udeležila spektakularnega obreda, ki se je odvijal pod milim nebom na spodaj prikazanem prizorišču, ob ognju, plesu, glasbi in z idejo, da se nebu zahvališ za vse darove, ki ti jih namenja.
Le s težavo opišem kako poseben večer je bil. Ognjeni zublji so se dvigali v zrak, veličastni gongi so odmevali v mesečini in člani skupnosti so plesali znamenit ples pod luno. Lahko bi dejala, da je bilo ganljivo in predvsem neponovljivo.


Meditacijo (ki poteka z gongi) sem opravljala v dvorani z ogledali (druga slika), ker me je enostavno najbolj navdušila in tako rekoč poklicala.

V preostalem času sem obiskala Sveti gozd, v katerem imaš resnično občutek popolne odmaknjenosti od sveta. Mir, tišina, sožitje narave s človekom. Po tleh so pisani kamni, kateri so namenjeni izvajanju meditacij in zelenju dodajo barvitost in veselje. Če jih združiš jih je kar za 15 km.



V skupnosti imajo tudi svoj denar, ki ga uporabljajo kot vzporedno valuto. Nakupovalno središče premore le najnujnejše stvari, brez materialističnih vzgibov, množičnih trgovin in presežka ponudbe. Tam najdete le najbolj pomembne stvari in nekaj energetskih trgovinic.
V eni sem se ustavila tudi sama in z najbolj iskrenimi željami kupila nekaj za eno izmed vas, v upanju, da ji prinese sreče !

Gre za tradicionalno zapestnico, katero nosijo domačini in prinaša ravnovesje med srcem in razumom. Zeleni kristal je na svetlobi čudovit in oddaja dih jemajoči lesk, za nameček pa naj bi po pričevanju prebivalcev vse stvari postavil na svoje mesto in v naša življenja prinesel harmonijo.


Za sodelovanje v nagradni igri samo všečkaj to objavo in se s tem zaveži, da mi boš sliko prejetega izdelka prilepila na zid in morda celo zapisala svoja opaženja ob nošenju.  
Po miselnosti Damanhurcev bo sreča naklonjena tisti, ki to zapestnico najbolj potrebuje. So namreč mnenja, da se stvari vedno izravnajo in delujejo v naše najvišje dobro.
Igramo se do 11.12.2016. 


Če svojo izkušnjo povzamem, lahko rečem, da sem zelo vesela in vzhičena, da sem imela priložnosti videti tako izjemen kraj in v njem preživeti nekaj svojih dni. Hvaležna sem, da sem spoznala čudovite prebivalce in člane skupnosti, kateri še verjamejo v prijazne pozdrave, iskrene nasmehe in moč pozitivnih misli. Temu kraju ne pravijo zastonj osmo čudo sveta, kajti tudi sama sem ga dojela kot nekaj čudežnega !

Vrnila sem se nenavadno pomirjena, izpopolnjena in srečna. Ter močno odločena, da me malenkosti več ne bodo spravile iz tira.
Ko vzameš življenje v svoje roke, postane vse tako zelo enostavno.
Mladenič, ki me je vodil po Damanhurju mi je zaupal svojo odločitev, ki se je glasila nekako takole ; ,,Odkar sem del te skupnosti, sem naredil velike spremembe. Dvignil sem roke od stvari, ki mi ne ležijo in od ljudi, ki me ne ljubijo. Nisem več želel trošiti časa. Tisti katerim je resnično do mene, bodo našli način, da mi to pokažejo. Tisti katerim ni, pa iz srca privoščim srečo na njihovi poti in božje vodstvo. Ni slabih poklicov, so le slabi delavci, ni slabih ljudi, so le slabe kombinacije.'' 

Hvaležna sem mu za to modrost, za katero obljubim, da se je bom držala ... le zakaj bi si komplicirala življenje po nepotrebnem ?!  :) 


0 komentarji:

Objavite komentar