SPUSTITI

Ko vidim, da avtobus spelje in sem jaz nekaj korakov za njim, ne tečem.
Ni bil moj.
Ko v trgovini prodajo moj sanjski kos garderobe, se ne jezim. Ni bil zame.
Navajam se enakega ravnanja z ljudmi.
Ko so ob meni jih ljubim. Globoko, iskreno in do zadnjega atoma predano. Ko gredo, jim zaželim srečno pot in jih izpustim.
Niso bili zame ...
Ali res mislite, da bo od vas odšel kdo, ki vas ima iskreno rad?
Ne! Nihče!
Mislite, da lahko zadržite nekoga, ki vam z dušo ne pripada ali izgubite nekoga, ki vam je neskončno predan?
Ne!
Ljudje se sami odločajo kje in s kom želijo biti. Če to ni ob vas, je nesmiselno iskati opravičila in izgovore.
Če bi želeli- bi bili. Med vsemi zanikanji se tako zaslepite, da na koncu pridete do tega, da nekdo ni z vami, ker je trava zelena in nebo modro.
A ni tako. Ta nekdo ni z vami, ker ne ljubita z enako jakostjo. Ker je on vaša prioriteta, a vi njegova opcija.
To je bila zame najtežja, a najvrednejša lekcija življenja. Ko sem spoznala, da me nekdo ne bo imel rad niti najboljše, drug pa bo vztrajal ob meni tudi, ko bom najslabša. Ko sem spoznala,da ne moremo izbrati koga bomo ljubili... tako kot ne moremo izbrati kdo bo ljubil nas.








Danes sem hvaležna, da sem relativno mlada dojela, da ljudi ne moreš vleči za rokav in v solzah razlagati, da jim bo s tabo najbolje.
To morajo sami spoznati.

0 komentarji:

Objavite komentar